To so plastične makete v merilu, ki zahtevajo sestavljanje in barvanje. Ne vsebujejo barv in lepil, razen če je navedeno drugače.
Opis
Hawker Siddeley Harrier je osupnil svet s svojo edinstveno sposobnostjo navpičnega vzletanja in pristajanja z uporabo vektoriranega potiska iz svojega zmogljivega motorja s potiskom 8000 kg. Prvič konceptualno testirano leta 1960, je letalo prestalo mnoga obdobja testiranja in modifikacij pred sprejetjem v Kraljeve letalske sile in druge države leta 1974. Proizvodni Harrierji so uporabljali motor Pegasus 6 ali 11 s potiskom 8000 ali 9750 kg in povsem naravno je bilo, da bi Kraljeva mornarica našla uporabo za to vrsto letala v svoji floti. Različni politični in finančni razlogi so zamaknili naročilo za “pomorsko” različico Harrierja do maja 1975, ko je Admiraliteta naročila začetnih 24 letal plus eno T.Mk.4 leta 1980.
FRS.1 se zlahka loči od svojih kopenskih kolegov po spremenjenem nosnem delu, ki vključuje dvignjen sedež pilota in radar Ferranti Blue Fox, ter glavno oborožitev protiladijskih raket Sea Eagle in raket zrak-zrak AIM-9L Sidewinder. Rakete Martel ali Harpoon ASM se lahko nosijo kot alternativa Sea Eagle, dokler slednje ne postanejo operativne. Prvi FRS.1, ki je poletel, je bil dejansko začetni proizvodni Sea Harrier, 20. avgusta 1978, prototipni model pa kasneje decembra 1978. Dom Sea Harrierjev je bil določen kot letalska baza Yeovilton, prvo letalo pa so prejeli junija 1979, kjer so se štiri dni kasneje začela intenzivna letalska preskušanja.
Ta enota IFTU je bila septembra 1979 poimenovana kot 700A eskadrilja in marca 1980 preimenovana v 899. eskadriljo. Za operacije Sea Harrier so bile naročene tri križarke s preletno palubo: Invincible, Illustrious in Ark Royal, od katerih je bila prva naročena julija 1980. Vse tri ladje so opremljene s “smučarsko skakalnico” za pomoč pri vzletu s polnim tovorom, ta namestitev pa je bila dodana tudi komandoški ladji HMS Hermes, ko ji je bila dodeljena eskadrilja Sea Harrier. Majhno izvozno naročilo za Sea Harrierje je Indija oddala novembra 1979 za šest FRS.51 in dva trenažerja T.60.
Sea Harrier, skupaj s Harrierji GR3 iz RAF, so bili med nedavno krizo na Falklandskih otokih podvrženi dejanskim bojnim preizkusom. Britanske sile v južnem Atlantiku so bile okrepljene z dodatkom Harrierjev GR3 in FRS.1, s čimer se je skupna moč skakalnih letal povečala na približno 40 letal na letalonosilkah Hermes in Invincible. Sea Harrier (FRS.1) ima približno 30 % več nadzora reakcije za lažje pristajanje in boljšo vidljivost “preko nosu”; vendar so se GR3 iz RAF dobro obnesli v celotnih operacijah med konfliktom in obe letali sta se izkazali v največji možni meri. Harrierji Kraljeve mornarice so bili med konfliktom pobarvani v novi “umirjeni” končni obdelavi mat morske modre barve, medtem ko so bila letala RAF v shemi ekstra temno sive morske barve. S potovalno hitrostjo mach 0,9 in največjo hitrostjo 1,25 ter hitrostjo pristajanja 0 je to resnično vsestransko bojno letalo, ki bo še dolga leta v inventarju orožja.
O maketi
Plastična maketa za sestavljanje v merilu 1/48
Za dokončanje potrebno: lepilo, barve in zaključni materiali
Specializirana različica Hawker-Siddeley Harrier
Uporabljala ga je britanska kraljeva mornarica z velikim uspehom med falklandsko vojno
Zračno zavoro je mogoče prikazati odprto ali zaprto
