To so plastične makete, ki zahtevajo sestavljanje in barvanje. Komplet ne vsebuje barv in lepil, razen če je navedeno drugače.
Med številnimi dejavniki, ki določajo potek bitk, je eden manj očiten, a ključen: oskrba s hrano v bojnih razmerah.
Kakovosten topel obrok za vojaka je izjemnega pomena in včasih bolj vpliva na bojno učinkovitost enot kot sodobno orožje ali oprema.
Ob upoštevanju tega je Wehrmacht med vojno posvečal veliko pozornost prehrani vojakov.
V bojnih razmerah ali med premiki so se uporabljale poljske kuhinje na kolesih različnih vrst: velike kuhinje za 125 do 225 oseb in manjše za 60 do 125 vojakov.
Te kuhinje so se prevažale na prikolicah, ki so jih vlekla vozila ali vprege s konji. Pogosto so bile nameščene tudi na kesonih različnih tovornjakov.
Te kuhinje, ki so jih vojaki šaljivo imenovali ‘Gulaschkanone’ (golaž top), so omogočale pripravo različnih jedi.
Velik kotel, ki je imel izolacijsko plast (običajno iz glicerina), se je uporabljal za glavne jedi, kasnejše različice kuhinj pa so vključevale še ločen kotel za cvrtje.
Obroki so se delili neposredno v vojaške porcije ali v velike termovke za dostavo enotam, ki so bile oddaljene od kuhinje.
Glavni del dnevnega obroka se je običajno postregel pri kosilu, ki je lahko vključevalo na primer mesno juho, porcijo krompirja z veliko porcijo mesa in zelenjavo.
Pogosta praksa je bila tudi rekvizicija hrane pri lokalnem prebivalstvu, da bi izboljšali obroke vojakov nad določene norme.
Med številnimi dejavniki, ki določajo potek bitk, je eden manj očiten, a ključen: oskrba s hrano v bojnih razmerah.
Kakovosten topel obrok za vojaka je izjemnega pomena in včasih bolj vpliva na bojno učinkovitost enot kot sodobno orožje ali oprema.
Ob upoštevanju tega je Wehrmacht med vojno posvečal veliko pozornost prehrani vojakov.
V bojnih razmerah ali med premiki so se uporabljale poljske kuhinje na kolesih različnih vrst: velike kuhinje za 125 do 225 oseb in manjše za 60 do 125 vojakov.
Te kuhinje so se prevažale na prikolicah, ki so jih vlekla vozila ali vprege s konji. Pogosto so bile nameščene tudi na kesonih različnih tovornjakov.
Te kuhinje, ki so jih vojaki šaljivo imenovali ‘Gulaschkanone’ (golaž top), so omogočale pripravo različnih jedi.
Velik kotel, ki je imel izolacijsko plast (običajno iz glicerina), se je uporabljal za glavne jedi, kasnejše različice kuhinj pa so vključevale še ločen kotel za cvrtje.
Obroki so se delili neposredno v vojaške porcije ali v velike termovke za dostavo enotam, ki so bile oddaljene od kuhinje.
Glavni del dnevnega obroka se je običajno postregel pri kosilu, ki je lahko vključevalo na primer mesno juho, porcijo krompirja z veliko porcijo mesa in zelenjavo.
Pogosta praksa je bila tudi rekvizicija hrane pri lokalnem prebivalstvu, da bi izboljšali obroke vojakov nad določene norme.
